Dragan Antonijević

​

Rojen sem 5.8.1962 v Puli, na Hrvaškem, v FLRJ (Federativna ljudska republika Jugoslavija), ki se je leto zatem preimenovala v SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija). Imel sem srečno, brezskrbno, razigrano in ljubezni polno otroštvo, kar se je nadaljevalo tudi v srednji šoli. Prve trdote življenja so prišle z odhodom v JLA (jugoslovanska ljudska armada), a je tisto leto minilo dokaj hitro, v nestrpnem pričakovanju odhoda na študij novinarstva v Ljubljano. Še vedno v isti državi, le 200 km od Pule. Študijska leta so prinesla nekaj več skrbi, a lahko rečem, da so se srečni in razigrani dnevi nadaljevali. Vse do razpada SFRJ, leta 1992. Moje države ni bilo več in kot, da so z njo izginili vsi tisti srečni, razigrani dnevi.

Slovenija, moja nova, nesojena država, me ni hotela. Ali želela. Ali pa je bila v svoji negotovosti šele rojene države enostavno nevoščljiva. In prišla so leta življenja v popolni negotovosti, brez vsakršnih veljavnih dokumentov, zdravstvenega zavarovanja, socialne in tudi fizične varnosti. Siva leta, a vendarle leta borbe. Borbe za preživetje, borbe za identiteto. Če sem že osem let izgubljal bitko za bitko proti vsemogočni birokraciji, sem pridobival trdnost, vztrajnost, ljubezen, empatijo, mehkobo in sposobnost odpuščanja. Seveda nisem bil sam. Brez brezpogojne podpore in ljubezni staršev, sestre in partnerke, kdo ve kam bi me zaneslo…
Za popolni preobrat in dokončanje več kot osemletne agonije pa so poskrbeli moji dragi prijatelji, za kar sem jim še danes neizmerno hvaležen. 6. aprila 2000 je 22 mojih prijateljev, razumnikov, intelektualcev, pravnikov, delavcev in izobražencev, na naslove Ministra za notranje zadeve, RS MNZ, Sektorja za upravni nadzor, Urada varuha človekovih pravic, Urada predsednika vlade RS in Predsednika RS Milana Kučana, poslalo dopis z urgenco za prošnjo za pridobitev državljanstva, ki so ji priložili peticijo s svojimi lastnoročnimi podpisi:
    »Podpisani z vso odgovornostjo in pod zavezo svoje časti izjavljamo, da dobro poznamo Dragana Antonijevića kot prijatelja in znanca in sicer velika večina že od leta 1982, ko je prišel v Ljubljano kot študent novinarstva. Dragan, glede na svoje osebne lastnosti – poštenost, iskrenost in ponos – nedvomno zasluži privilegij državljanstva Republike Slovenije. Hkrati pa izražamo nezadovoljstvo in skrb zaradi dolgotrajnosti postopka pridobitve državljanstva, ki je v sramoto ne samo Republiki Sloveniji, temveč vsem nam, ki smo državljani te države ter pri tem izražamo pripravljenost storit vse, da se dolgotrajnost tega in njemu podobnih postopkov pred državnimi organi prepreči.«
20. aprila 2000 sem bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. In še danes živim tukaj, s sinom in partnerko.
Kdo sem, torej? Človek, ki je izgubil državo. Apatrid. Človek, ki je našel državo. Srečen človek. Nesrečen človek. Borec. Luzer. Zmagovalec. Vztrajen. Trdoživ. Prijatelj. Ljubimec. Ljubeč. Jezen. Nežen. Nezamerljiv. In lahko bi še dolgo našteval…a to so le lastnosti, ki jih drugi vidijo, oz. mislijo, da jih vidijo v meni, ali so plod mnenja drugih o meni. Kdo pa sem v resnici? Sem kar vse.