.jpg)
Sem Khouloud Kabtool, prihajam iz Damaska v Siriji. Rada bi vam povedala o tragediji, ki sem jo doživljala na poti od trenutka, ko smo zapustili Sirijo do trenutka, ko smo prispeli sem. Iz Sirije smo odšli v Turčijo. Nobenega namena nismo imeli, da bi odšli v Evropo. Sirijo smo zapustilo, ker smo bili v nevarnosti. Policija je vidrala v našo hišo, Basharjeve sile so vdirale v našo hišo. Hoteli so prisiliti mojega moža, da bi se jim pridružil. Policija je bila z Basharjem. Moj mož se ni hotel pridružiti nobeni strani. Ni hotel poročati o svojih sosedih in drugih ljudeh. Moj mož je bil tisti, ki je spoznal, da bomo morali oditi. Na ulici so namreč začeli ustavljati in nadlegovati tudi mojega sina. Sicer je otrok, a so ga nadlegovali, ker je visok. Zato smo se preselili v Turčijo in tam najeli hišo. Najemnina je bila zelo visoka. Moj mož je delal po dvanajst ur na dan, a je na žalost dobival le polovično plačo. Sirijcem tam plačujejo le polovično plačo. Bili smo tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Ko sem si zlomila nogo, me v bolnici niso hoteli sprejeti, ker sem Sirijka. Tudi moj sin, ki je star 13 let, je začel delati po dvanajst ur na dan kot njegov oče. Delal je z jeklom, to je zelo težavno delo. Končno smo slenili oditi v Nemčijo. Najprej smo se namenili v Nemčijo zato, ker je tam moja sestra. Tolažila nas je in nam povedala, da je tam življenje primerno za otroke. Odrinili smo na pot in vse je bilo v redu, dokler nas niso ustavili na makedonski meji. Tam smo ostali leto dni, najstrahotnejše leto kar sem jih kdaj doživela. Tega leta sploh ne štejem kot del svojega življenja. Bilo je tako grozno, da ga hočem za vselej pozabiti, tako slabo je bilo. Tam smo eno leto živeli v šotoru. V šotor se zjutraj upre sonce in žge, noči so zelo mrzle, a ni toplih oblačil ali odej, da bi se pogreli. V tem taboru je bilo okrog 12 000 ljudi. Kadar je prišla hrana, so vsi tekli, da bi dobili obrok. Ko smo dobili novico, da nas je Slovenija sprejela kot begunce, sem bila presrečna. Spominjam se, kako srečna sem bila, ko smo se vkrcavali na let. Nisem mogla verjeti. Si lahko predstavljate, celo leto sem sanjala o normalnem stolu, na katerem bi lahko sedela z vzravnanim hrbtom! Najraje bi kar poljubila letalo! Ko smo prispeli v Logatec, nam je pomagalo mnogo ljudi in to globoko cenim. Včasih me jezi, ko me ljudje vprašajo, zakaj smo zapustili Damask, češ da se tam nič ne dogaja! Morda na Damask res ne padajo bombe, a ne gre samo za bombe! Želim si, da bi razumeli, da vojna ni le bombardiranje hiš in umiranje ljudi! Je tudi lakota, strah, in negotovost. Je življenje v zavedanju, da ni prihodnosti.
Pozdravljeni, sem Aber al Gendy iz Sirije. Stara sem 43 let. Naj pojasnim, zakaj omenjam svojo
starost. Sirijo sem zapustila zaradi vojne in skupaj z možem in štirimi otroki dobila zavetje v Sloveniji.
Moja zgodba je zgodba o nasilju, o nasilju vseh vrst, ki se kopiči po vsem svetu, sili ljudi k selitvam in
iz nas dela ubežnike. Moja zgodba je zgodba o vojni, zgodba o trpljenju, ki sem mu bila skupaj s
svojimi štirimi otroki priča v Siriji; je zgodba o našem trpjenju in odločitvi, da zapustimu Sirijo. Za to
sem se odločila, ko so zraven mene v mojo hišo začele padati bombe. Takrat, ko so padale bombe, so
bili moji otroci v šoli. Tekla sem tja in videla, da so moji otroci varni a videla sem tudi, da so bili
mnogi njihovi prijateljčki in učitelji ubiti. Del šole je bil popolnoma uničen. To je delček moje tragične
zgodbe o vojni in nasilju. Zato sem sklenila emigrirati, oditi in poiskati mir za svoje otroke, oditi
nekam proč od nasilja in živeti v miru. Pri triinštiridestih je težko emigrirati in zapustiti svojo državo.
Težko mi je bilo oditi iz države in in pustiti delo, ki sem ga opravljala 17 let ter se naučiti novega
jezika. Zaradi jezika je zame težko poiskati podobno delo tu. Pri mojih letih težje vsrkam nov jezik kot
mladi ljudje. Z vsem srcem upam – a to so bolj sanje – z vsem srcem upam in sanjam o tem, da bi bilo
nasilja konec. Da bi se nasilje končalo povsod na zemlji, in da bi svet zajel mir. Da bi vsaj otroci lahko
uživali mir, da bi vojna obšla vsaj otroke; da bi vojna vsaj otroke, ženske in civiliste pustila pri miru.
Da bi bila vojna le med stranmi, ki jo povzročajo, in da bi pustila civiliste, ženske in otroke pri miru!
Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučila, je, da smo sami odgovorni za svoj lasten
notranji mir, in da nam nihče ne more pomagati, če si ne pomagamo sami. Včasih se bojim,
da nisem dovolj izobražena; skrbi me, ker je moja stopnja izobrazbe nižja, kot sicer v
evropski ali slovenski družbi. Zato se počutim, kot da ne pripadam; s tem sem močno
obremenjena, skorajda malo obsedena. Vedno se skušam hitro priučiti jezikov; vsega novega
se skušam naučiti kar se le da hitro. Čutim, da se zdi ljudem tukaj izobrazba bolj pomembna
kot nam, zato me skrbi, da bi si morala pridobiti višjo izobrazbo. Vedno si želim in se trudim
izobraževati, a to je z veliko družino in mnogimi obveznostmi težko. Pri sebi cenim in imam
rada svojo nedolžnost in nasmeh. Nasmeh je spremenil mnogo reči v mojem življenju.
Spomnim se, kako je eden od uslužbencev begunskega tabora v Grčiji najprej pomagal meni
in moji družini. Povedal je, da je bilo to zato, ker se mu že dolgo ni nihče tako nasmehnil, kot
jaz. Ta zgodba bo vedno ostala z mano.
Pozdravljeni, sem Nojoud. V Slovenijo sem prišla pred tremi leti iz Alžirije. Sem mati dveh
otrok, ki sta se rodila v Ljubljani. Živim tu, v Ljubljani. Rada bi z vami delila dve občutji s
katerima živim, in ki bi se ju rada znebila. Sovražim ti dve občutji, nočem se več tako
počutiti. Morda mi bo uspelo, morda ne. Prvo občutje je mešanica stresa, strahu in pritiska.
Morda koga zanima, zakaj se tako počutim. Zaradi velikih odgovornosti, ki mi visijo nad
glavo. Težo teh odgovornosti nosim že od prvega dne, odkar sem prispela v Slovenijo. Sama
moram narediti vse. Oditi v vrtec in tam zapustiti svoja otroka, priti ponju, oprviti nakupe,
pospravljati, kuhati, vse to se nabira in mi povzroča stres. Veliko stresa, kot da sem v vojni s
časom. Sprašujem se, kdo bo na koncu zmagal. Drugo občutje, ki me tlači, je strah. Strah
pred prihodnostjo. Vsako noč se sprašujem o njej! Temu občutju namenim vsaj eno uro vsako
noč. Sprašujem se: kaj bo prinesla prihodnost? Bom tu uspešna? Mi bodo dali službo, pa
čeprav nosim naglavno ruto? Me bodo spoštovali, ko bom nosila naglavno ruto? In da, v
nekaterih oddelkih sem imela težave. Pri nekaterih zaposlenih na teh oddelkih sem se srečala
z rasizmom. Ne pri vseh, a vendarle pri nekaterih pa. Skrbi me za prihodnost mojih otrok, ko
bodo v šoli. Bodo z njimi ravnali enako, kot s slovenskimi šolarji? Bodo enako uspešni pri
svojem šolanju, kot bi bili v arabski državi? Bodo prišli do spričeval? Bodo oni eni tistih, ki
jim bo uspelo? Zato, ker jaz sem se žrtvovala zanje. Svoje življenje sem obrnila za 180
stopinj! Bila sem učiteljica in imela sem lastno hišo, službo, tam imam družino. Svoje
življenje v Alžiriji sem žrtvovala za svoje otroke, in zdaj je zame najpomembnejše vprašanje,
ali se bo moja žrtev možu in otrokoma izplačala? Nočem biti sebična, ampak na to vprašanje
moram najti odgovor.
Sem Taybah iz Palestine, a sem živela v Iraku. Ko sem prispela v Slovenijo, mi je bilo težko, saj nisem
znala ne slovensko ne angleško. Želela pa sem si postati frizerka. Zdaj se učim slovensko. Lahko se
sporazumem v slovenščini, želim pa si diplomirati na frizerski šoli in postati profesionalna frizerka.
Sem Romat Hassan, prihajam iz Sirije in sem Kurdinja. Sirijo smo zapustili leta 2013. Zdaj je leto 2019
in kmalu bo 2020. Naše popotovanje je bilo popotovanje trpljenja. Bilo je dolgo in izčrpljujoče. Za
mater tri in pol mesečnega dojenčka potovanje s prečkanjem meja in srečanji s tihotapci nikakor ni
bilo enostavno. Pretresla nas je. V Siriji so moje otroke močno prestrašili zvoki bombardiranja in
streljanja; tudi ko nas je na poti ustavljala policija, je bilo strašljivo. Včasih so zadržali mojega moža in
mi naročili, naj z otroki pot nadaljujem brez njega! Bilo je tako težko. Čutiš, kako se ti tre srce, vse v
tebi je strto. Strt si, ker si moral oditi, zapustiti si moral svojo družino in dom, a odhod je bila edina
izbira. Odšli smo v Irak, iz Iraka v Turčijo, v Grčiji so nas nastanili v taboru. Končno smo prispeli v
Slovenijo; zdaj živimo tu v miru in stanovitnosti. Zdaj upam, da se bomo bolj prilagodili tej družbi!
Upam, da se bomo bolj integrirali in postali bolj takšni kot tukajšnji ljudje.
Sem Palestinka iz Gaze. Živela sem v Gazi, zdaj pa sem v Sloveniji. Življenje v Gazi
je bilo polno trpljenja. Živeli smo pod Izraelsko okupacijo. Izhod iz Gaze je
prepovedan in tam nihče ne ve, kakšen je svet zunaj. Izrael je zaprl vse poti ven in
preprečuje ljudem, da bi videli kakšen je svet zunaj. Nismo imeli elektrike, in ko smo
prišli v Slovenijo, se nam je zdelo nenavadno, da je tu elektrika vedno na voljo.
Nekaj časa je trajalo, da smo razumeli, da elektrike ne bo zmanjkalo. Stopili smo v
stik z mojimi starši v Gazi in jih vprašali, če še vedno nimajo elektrike. Izklopili smo
tudi svojo elektriko, ker smo bili tako navajeni, hoteli pa smo tudi živeti v solidarnosti
z njimi. V Gazi tudi vode ni bilo, pripeljali so jo enkrat tedensko. Na to realnost se
moraš seveda navaditi, saj je to edini način življenja, ki je tam sploh mogoč. V Gazi
ni hrane in ni priložnosti, da bi si poiskali delo in si hrano priskrbeli. Ne moreš prositi
sosedov. Pogledaš sosede in si hvaležen, saj je tvoja situacija še vedno boljša od
njihove. Gledali smo sosede in bili srečni, da imamo mi vsaj kaj jesti in piti. V Gazi ni
izobrazbe. Vseskozi me je skrbelo za otroke, kako bodo odrasli brez izobrazbe, v
pomanjkanju hrane in pijače, brez priložnosti. Sama lahko prenesem vse, a zelo me
je skrbelo za moje otroke.
Tudi oditi je bilo zelo težavno. Žrtvovati smo morali vse, kar smo imeli, da smo lahko
podkupili ljudi in poiskali tihotapce, ki so nas spravili v Egipt. Da smo lahko
organizirali svoj pobeg, smo morali žrtvovati vse, kar smo imeli, druge možnosti ni
bilo. Končno nam je, hvala Bogu, uspelo zapustiti Gazo; vse to je bilo zavoljo otrok
ne zame. Najini starši so še vedno tam in zelo nama je hudo zanje. Želim si, da bi
jim uspelo ubežati in želim si, da bi vsi ljudje v Gazi ušli obleganju. Želim si tudi, da
bi se razmere v Gazi izboljšale, ampak to bo težko, dokler je okupirana, bo to zelo
težko. Življenje v okupirani Gazi je zelo trdo, tudi brez vojne tam ni ničesar. Ni
elektrike, vode, hrane, ničesar. Tam so ljudje živi, a so obenem mrtvi. Ljudje tukaj se
morda ne zavedajo popolnoma, kaj se v Gazi dogaja. Morda so videli kakšen kratek
prispevek na televiziji, ali slišali kratek opis na radiu, a le ljudje, ki so tam, razumejo,
kako hudo je. Hvala Bogu, da smo zdaj v Sloveniji, in da moji otroci hodijo v šolo, a
še vedno me zelo žalostijo razmere v Gazi. Vsak dan in vsako noč se zahvaljujem
Bogu, da nam je uspelo oditi iz Gaze, a še vedno mi je zelo hudo za ljudi tam. Želim
si samo, da bi jim uspelo ubežati obleganju Gaze, ali pa da bi se razmere tam
izbojšale.