»To je nekaj, kar je v srcu!« – o sestavljenih identitetah z dr. Mirjam Milharčič Hladnik

V sredo, 21. avgusta 2019, smo v Ustvarjalnem centru Švicarija v Tivoliju (Mednarodni grafični
likovni center) gostili dr. Mirjam Milharčič Hladnik, znanstveno svetnico Inštituta za slovensko
izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Dr. Milharčič Hladnik predava na Podiplomski šoli ZRC
SAZU, na Univerzi v Ljubljani in Novi Gorici ter na univerzah na Norveškem in v Nemčiji. Med
leti 2005 in 2007 je bila tudi predsednica Mesta žensk. Je avtorica več znanstvenih in strokovnih
člankov ter knjig, med drugimi knjige IN-IN: Življenjske zgodbe o sestavljenih identitetah
(Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011), ki je ključno delo za razumevanje koncepta
sestavljenih identitet, na katerem temelji projekt Multivizija. Milharčič Hladnik je scenaristka filma
Američanke / 100 % Slovenian, v režiji Hanne Slak (produkcija RTV Slovenija, 2005). V pogovoru
sva se osredotočili na razumevanje identitet preko raziskovanja življenjskih zgodb in vsakdanjih
življenj ljudi v interdisciplinarni perspektivi.

Dr. Milharčič Hladnik je povedala, da so jo kompleksna vprašanja družbenih krivic in pravičnosti
pripeljala do raziskovanja žensk, šele nato migrantk. V okviru podiplomskega študija je raziskovala
pravičnost v šolskem sistemu ter s poglabljanjem v zgodovino prišla do vprašanja izključevanja in
pravice do šolanja žensk. »Kar je lepega v tej zgodovini, je to, kako ženske, skupaj z moškimi,
postopoma ukinejo izključenost iz izobraževanja in kako nato dosežejo druge pravice. Ko dosežejo
pravico do šolanja, gre kot domine: sledi pravica do dela, politične pravice in tako naprej.« Z
raziskovanjem migracij se je začela ukvarjati šele leta 2000, ko so se z družino preselili v Združene
države Amerike in so na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU dobili projekt,
ki je odpiral področje raziskovanja žensk in migracij ter pomenil premik pri razumevanju migracij.
(Na področju študij migracij v globalnem smislu je bil vidik žensk izključen, neviden do sredine
osemdesetih let prejšnjega stoletja.) Čeprav je to na videz popolnoma novo področje, Milharčič
Hladnik pravi, da se je med raziskovanjem migracij srečala s podobnimi vprašanji socialne
izključenosti, diskriminacije, pravic ter tudi identitet kot pred tem pri študiju šolskih politik. V
raziskovanju življenjskih zgodb slovenskih priseljencev in priseljenk v Združenih državah Amerike
jo je zanimal občutek pripadnosti etnični skupnosti sogovornic. V filmu Američanke skozi izpovedi
sogovornic pokaže različne nianse človeške identitete. Film razkrije, da lahko identiteto razumemo
na različne načine in da ni samo enega določevalca, ki bi odgovoril na vprašanje, kdo smo in kaj je
naša identiteta. »Identiteta je lahko povezana z nečim tako subtilnim in intimnim, kot je spomin.«
Zato se tudi film čustveno konča, ko zadnja pričevalka pravi »To je pač v srcu in to tako je!«

Na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije priseljevanje in izseljevanje raziskujejo sinhrono,

povezano: »Gre za univerzalno zgodbo, saj tudi ljudje, ki pridejo k nam, gojijo v njihovem srcu
karkoli že: albanskost, kitajskost, bosanskost, srbskost ...« Ob tem poudari, da je pomembno poznati
lastno zgodovino -– v Sloveniji skoraj ni družine, ki ne bi kakorkoli doživela migracije – zato da bi
bolje razumeli priseljence, ki prihajajo k nam.

Izkušnja iz ZDA je Mirjam Milharčič Hladnik pripeljala tudi do termina hyphenated identity, ki ga
simbolizira IN-IN na naslovnici njene knjige o sestavljenih identitetah (IN-IN: življenjske zgodbe o
sestavljenih identitetah, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2011). »Pokazati sem želela, da identiteta
ni neka granitna kocka, ki nam jo ponujajo kot zgodbo o nas in drugih. /.../ Čistost, ki jo nekateri
ponujajo, je stvar nacionalizma – v znanosti metodološkega nacionalizma, saj je znanost
pravzaprav temelj nacionalizma.« V vsakdanjem življenju je to popolnoma drugače, ljudje smo
kompleksne osebnosti, smo posledica preteklih in sedanjih migracij. Migracije so pomemben del
človeških družb in človeške identitete, vendar se o njih ne govori pogosto, prav tako jih ni v šolskih
učbenikih in kurikulumu, razen v kontekstu vojn. »O migracijah se ne govori, ker ne ustrezajo
velikim pripovedim o zakoreninjenosti naroda, naše identitete. Vendar v vsakdanjem življenju ni nič
zakoreninjeno.« Nacionalno identiteto, jezik, obleko, običaje in podobno lahko v kontekstu
priseljenstva gojimo ali pa ne. Ob tem se uporabljajo dvojna merila, ko razumemo delovanja naših
izseljencev po svetu kot pozitivna in čudovita (npr. ohranjanje jezika, glasbe, obleke, tradicije), po
drugi strani pa iste prakse tujih priseljencev pri nas razumemo kot skrajno problematične in
ogrožajoče. Ta dvojna merila so nam prevečkrat samoumevna, zato potrebujemo razmislek o
migracijah, ki nam razširja perspektivo in mobilnost ljudi umešča v širšo zgodbo.

V šestdesetih letih 20. stoletja se zaradi demokratizacije znanosti, zlasti zgodovine, začenja
raziskovanje življenjskih zgodb in osebnih izkušenj, postane namreč jasno, da zgodovina ni samo
stvar velikih politikov in vojskovodij, temveč jo soustvarjajo vsi ljudje. Takrat se začne zanimiv
proces, ko se v raziskovanje vključuje osebne pripovedi, zgodbe, spomine, pisno zapuščino, na
primer dnevnike, pisma, razglednice, torej vse, kar so ljudje zabeležili in je ostalo ali česar se
spominjajo. Tako je tudi na področju migracijskih študij in raziskovanja identitet, ko se v
raziskovanje začne vključevati osebne izkušnje in interpretacije ljudi. Ne gre za iskanje resnice,
»kako je res bilo«, temveč resnice, kakršna je za posameznika. »Na podlagi čustvenih, intimnih,
osebnih, ne samo objektivnih pripovedi, temveč interpretacij, ne dobimo le drugačnega pogleda,
temveč obogatimo siceršnje poznavanje zakonitosti, trendov in statističnih izračunov.« Kot
pojasnjuje Milharčič Hladnik, vojna v Siriji je ena sama, begunci, ki prihajajo k nam, pa imajo
različne izkušnje vojne in interpretacije, zakaj so se izselili oziroma zbežali. Pri tem navede tudi
pričevanje 92-letne sogovornice, izgnanke z obsavsko-obsoteljskega območja leta 1941, ki ji je

povedala, da je imela v Nemčiji kljub vsemu trpljenju srečo, saj z njo niso grdo ravnali. »Kaj s tem
dobimo? S tem uveljavljeno meta naracijo o trpljenju ljudi med vojno osvetlimo z drobnim žarkom
iz druge perspektive, dodamo drugačno izkušnjo, presežemo preprosto enačbo slabih in dobrih
ljudi. Podobno je pri osebnih pripovedih o identitetnih preobrazbah, ko identiteta ni več neka
predpisana, določena etnično homogena granitna kocka, temveč snop svetlobe in prašni delci v
njej.«

Metoda prinaša veliko odgovornost raziskovalcev, muzealcev in tudi umetnikov, ki zgodbe zbirajo
in jih predstavljajo javnosti. V knjigi Krila Migracij: Po meri življenjskih zgodb (ur. Mirjam
Milharčič Hladnik in Jernej Mlekuž, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009) Milharčič
Hladnik uvodoma navaja ugotovitve raziskovalke Liz Stanley, ki pojasnjuje, da je potrebno
upoštevati ideološka, politična in socialna gledišča producentov vednosti, tistih raziskovalcev in
poslušalcev, ki pripovedi objavijo, skrajšajo, predelajo, spravijo v okvire teorij in konceptov in jih
nazadnje tudi umestijo v svoje kontekste. V pogovoru dodaja, da imajo raziskovalci odgovornost,
da delajo »prav« po svojem občutku. Predstavi lastno izkušnjo iz sredine osemdesetih let, ko je kot
mlada sociologinja delala na RTV Slovenije kot novinarka za šolstvo in je bil njen prvi prispevek za
dnevnik o takrat aktualni stavki učiteljev. S televizijsko ekipo je namesto k politikom, komisijam,
ravnateljem in drugim pomembnežem šla na teren in spraševala učitelje, zakaj stavkajo. »Ne vidim
drugega načina, ki bi nam pokazal bogastvo izkušenj posameznikov in posameznic, njihove
interpretacije, njihovo doživljanje majhnih ali velikih zgodovinskih procesov in delovanje,
odločanje o svoji vlogi v njih. Zato se ne čudim, da ima danes vsaka razstava tudi video posnetke,
povsod gledamo posnetke in poslušamo ljudi z imeni in priimki.«

Nazadnje pa smo se dotaknili še koncepta intersekcionalnosti, ki so ga v feministično teorijo uvedle
afroameriške feministke. V družbenem smislu razumemo identitete preko različnih družbenih
»določevalcev«, kot so spol, etnična pripadnost, starost, vera, družbeni razred, rasa in tako dalje.
Preko teh družbenih kategorij vidimo, da je človeška identiteta sestavljena. Intersekcionalnost pa
nam pokaže družbene kategorije v vsej svoji dinamičnosti, v medsebojnih razmerjih. »Koncept nam
pokaže, kako se v tem lebdečem prahu vse skupaj spreminja in kaj to pomeni. Intersekcionalnost
nam pove, kako ti elementi oziroma kategorije niso ves čas na mestu in na enak način pomembni. In
ne moremo vzeti ene od teh kategorij kot določujoče – na primer ženske kot diskriminirane, žrtve in
podobno – ker to ni v vsakem času in kraju, v vsaki situaciji in na enak način res za vse ženske.«
Koncept intersekcionalnosti nam pokaže, da so identitetne kategorije v dinamičnem odnosu in kako
se diskriminacija stopnjuje ali zmanjšuje glede na družbeno situacijo oziroma družbeno okolje, ki se
spreminja. »Pokaže nam, da je posameznik v nekaterih okoliščinah bolj ranljiv in nemočen, vendar

ni nujno vedno in povsod tako. Vidimo, da je lahko opolnomočen, da se lahko opolnomoči skozi
lastno aktivnost ali v sodelovanju z drugimi. V tem je moč življenjskih zgodb, da v zgodovini vidimo
človeka kot akterja.«

V tem smislu, zaključi, je potrebno govoriti o identitetah in migracijah ter biti družbeno angažiran v
javnosti, zlasti ko govorimo o ranljivih družbenih skupinah. »Nikoli ne smemo govoriti o njih brez
njih, dajmo jim besedo ali bolje, pustimo jim besedo.« Kot pojasnjuje, je tudi sama sledila zavestni
odločitvi, da je leta 2015–2016, ko je tako imenovana begunska kriza dosegla vrhunec, ves čas
poudarjala pripovedi o slovenskih migracijah, selitvah, begunstvu, prebežništvu, ilegalnih selitvah,
z namenom, da se ljudje ne bi čudili množicam, ki so bežale. »To ni nič čudnega, če ljudje bežijo,
ilegalno prehajajo meje, se selijo – čudna je slovenska politika, Evropska unija, vendar to, zakaj
ljudje gredo in premagujejo takšne poti, to ni nič čudnega. Samo vprašajte vaše svojce, sorodnike,
vprašajte sosede, znance, kako so se ljudje selili in se še selijo iz Slovenije. Če pa res nič ne vedo o
množičnih migracijah na Slovenskem, potem pa berite knjige.« Tudi knjige dr. Mirjam Milharčič
Hladnik.

  • Facebook Social Icon
  • Instagram
  • YouTube Social  Icon

Medijski pokrovitelj predstave je Prvi program Radia Slovenija - Radio Prvi.

Projekt Multivizija: multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupine izvaja Zavod APIS v partnerskem konzorciju. Operacijo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.