Novice

Januarski termini ponovitve predstave Vse, kar Sem z dodatnim programom

Vabljeni, da se nam v  mesecu januarju, med 11.–19.1. pridružite na ponovitvah multimedijske interaktivne predstave Vse, kar sem v Hiši MULTIVIZIJE na Rakovi jelši (Pot na Rakovo jelšo 158), ki jo bodo še dodatno obogateli vodeni ogledi razstave del nastalih v okviru projekta Multivizija in pogovori na temo identitete, drugačnosti, neenakosti v prostoru in družbeno angažirane umetnosti kot odgovoru na socialne izzive sodobne družbe.

Termini multimedijske interaktivne predstave Vse, kar sem:

Sobota, 11.1. ob 17.00 in 19.00

Nedelja, 12.1. ob 17.00 in 19.00

Ponedeljek, 13.1. ob 17.00 in 19.00

Nedelja, 19.1. ob 17.00 in 19.00

Dodatni program:

Torek, 14.1. 

17.00–17.30: voden ogled razstave v Hiši MULTIVIZIJE z improvizacijskim gledališčem

17.30.–18.30: pogovor z dr. Robijem Krofličem iz Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, s katerim se bomo pogovarjali o rabi družbene angažirane umetnosti v polju družbenega vključevanja

18.30–19.00: voden ogled razstave v Hiši MULTIVIZIJE z improvizacijskim gledališčem

 

Sreda, 15.1. 

17.00–17.30: voden ogled razstave v Hiši MULTIVIZIJE z improvizacijskim gledališčem

17.30.–18.30: pogovor z raziskovalko in znanstvenico dr. Mirjam Milharčič Hladnik, s katero bomo govorili o konceptu sestavljene identitete

18.30–19.00: voden ogled razstave v Hiši MULTIVIZIJE z improvizacijskim gledališčem

 

Četrtek, 16.1.

17.00–17.30: voden ogled razstave v Hiši MULTIVIZIJE z improvizacijskim gledališčem

17.30.–18.30: pogovor z urbanim sociologom dr. Pavlom Gantarjem, s katerim bomo govorili o urbani segregaciji in neenakosti v prostoru – primer Rakove jelše 

18.30–19.00: voden ogled razstave v Hiši MULTIVIZIJE z improvizacijskim gledališčem

 

Petek, 17.1.

17.00–18.00: predstava Samar in Samar, gledališče zatiranih

18.00.–19.00: pogovor s Samar in Samar, s katerima bomo govorili o aktivizmu, feminizmu in o vlogi in pravicah žensk v arabskem svetu

 

Sobota, 18.1. 

17.00–18.00: plesno gibalna predstava

19.00–20.00: plesno gibalna predstava

 

*vodsto po razstavi del, ki so nastali v projektu Multivizija bo v Hiši Multivizije vodila fotografinja in mentorica Manca Juvan

 

* pogovore bo moderirala novinarka Prvega programa Radia Slovenija – Radia Prvi, Darja Pograjc.

 

Število mest na predstavi in na vodenih ogledih razstave ter pogovorih je omejeno, zato čim prej rezervirajte svoje na: multivizija@zavodapis.si

Predstava Vse, kar sem v Hiši MULTIVIZIJE na Rakovi jelši

V četrtek, 19. decembra, smo imeli v Hiši MULTIVIZIJE na Rakovi jelši premiero multimedijske interaktivne predstave z naslovom Vse, kar sem.

Predstava je končni rezultat enoletnega projekta Multivizija: multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupine, ki ga izvaja Zavod APIS v partnerskem konzorciju. Primarni cilj projekta je usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin – zlasti osebe z gibalnimi ovirami, begunce in priseljence, na področkju fotografije, videa, zvoka, plesa in gledališke igre, s poudarkom na gledališču zatiranih. Izhodišče projekta spodbuja “umetniške izraze”, ki tematizirajo vzorce stigmatizacije zaradi drugačnosti (kultura, invalidnost/hendikep, priseljenstvo, begunstvo) in z njo povezano viktimizacijo kot obliko raziskovanja različnih možnosti, kako uporabiti umetniško formo kot orodje opolnomočenja, orodje pridobivanja novih znanj za višjo zaposljivost, orodje mobilizacije, motivacije in spodbujanja proaktivnega delovanja ranljivih skupin.

Predstava za izhodišče jemlje drugačnost, ki jo pogosto spremlja tudi občutek osamljenosti. Vse ranljive skupine imajo izkušnjo odrinjenosti od “običajnega”, a obenem vse delijo našo potrebo po pripadanju. Kdo vse je avtsajder, tujec, drugačnež, obstranec? Kdo vse se ne stopi s sliko povprečja, t.i. normalnosti, varne sredine? Kako nas oblikuje in spreminja okolica? Kaj oz. kje je dom?

Kako si utreti pot od občutka odrinjenosti, nerazumljenosti do občutka pripadnosti in občutka vključenosti je dramaturška linija predstave, ki je nastala v sodelovanju s strokovno sodelavko projekta Multivizija, režiserko Ivano Djilas.

Hiša nas na simbolni ravni povezuje z našimi različnimi plastmi identitete in je simbol doma. Dogodek vabi ljudi domov. Predstava je interaktivna, gledalci se pomikajo po prostoru in sledijo zgodbam udeležencev. Ti jih s svojimi zgodbami povabijo v lastne svetove, svoje domove, svoj intimen prostor.

Projekt predstavlja zanimiv proces dela, tudi samoraziskovanja, samoodkrivanja in spreminjanja, predvsem pa je dobra izkušnja povezovanja različnih ljudi, polna izzivov, ki vendar prinaša nekaj magičnega – hiše Multivizije je alkimistična reakcija vsega sodelovanja, ki bo odzvanjala tudi po zaključku projekta.

V mesecu januarju, med 11.–19.1. bo sledilo še nekaj ponovitev predstave, katere bodo popestrili tudi vodeni pogovori na temo identitete, neenakosti v prostoru, drugačnosti, družbeno angažirane umetnosti kot odgovoru na socialne izzive sodobne družbe.

Projekt Multivizija pokaže na to, kako nas umetnost sooblikuje v edinstveno izkušnjo: človečnost.

Fotografska razstava v Državnem zboru

Udeleženci Multivizije sodelovali na fotografskem natečaju Ljubezen do drugačnosti

 

Na mednarodni dan oseb z invalidnostjo, 3. decembra 2019, so v Državnem zboru odprli fotografsko razstavo z naslovom “Ljubezen do drugačnosti”, ki sta jo pripravila CIRIUS Kamnik in Fotografsko društvo Janeza Puharja. V izboru razstavljenih fotografij mednarodnega natečaja sta tudi fotografiji Urše Tonejec in Aljoša Škaperja, ki sta zanju prejela posebni odlikovanji - zlato in srebrno nagrado Janeza Puharja. Njuni fotografiji sta nastali v sklopu fotografskega modula projekta Multivizija, ki se bo kmalu predstavil na zaključni prireditvi projekta. Vabljeni tako v DZ (do 6. 12. 2019) kot na našo interaktivno predstavo (19. 12. 2019) v posebni hiši na Rakovi jelši.

Predstava: Vse, kar sem

Interaktivna predstava o drugačnosti

 

Kje je dom? Ali svoje svetove nosimo s sabo? Kako nas spreminja okolica? Čemu

vse se odpovemo, da se prilagodimo? Se da, ko greš, kadarkoli vrniti nazaj? Kako je

biti edini drugačen med enakimi? Kako se naša identiteta gradi med tem, ko se

borimo na več frontah hkrati? Ali kdo še zna na kratko odgovoriti na vprašanje »kdo

sem«?

 

Vse ranljive skupine imajo skupno potrebo po pripadanju in izkušnjo odrinjenosti od

običajnega. Begunci, priseljenci, ljudje s posebnimi potrebami, drugačni na razne

načine, si želimo občutka, da obstaja naše mesto v družbi. Da ne glede na naše

posebnosti obstaja razlog, da smo. In prostor za nas.

 

Hiša je simbol doma. Kaj je bolj običajnega od slovenske hiše na Rakovi Jelši, zidane

v sedemdesetih? Mala hiša, ki jo je vsak stanovalec v družini malo dozidal po svoje.

V njej je vse, kot da se je čas ustavil. So predmeti, ki so nam blizu in so nam

prepoznavni, medtem ko nekomu, ki je prišel iz druge kulture ali časa, ne pomenijo

nič. Koledarji na stenah, tapete, omare iz osemdesetih, kuhinja, ki smo jo vsi imeli,

knjige na policah, majhni prostori in stopnice, ki so za gibalno ovirane osebe precej

nedostopni. In ta hiša s svojo zgodovino bo postala razstavni in gledališki prostor za

ljudi, ki iščejo svoje mesto, vlagajo napor, da se prilagodijo novim okoliščinam.

 

Kontrast ustavljenega časa hiše in umetniških del, ki so nastala na delavnicah, bo

vzpostavil kontekst za lažje razumevanje zgodb o identitetah posameznikov.

V različnih prostorih hiše bodo postavljene fotografije, video vsebine, zvočne

inštalacije in gibalno-gledališki dogodki. Po hiši se bodo obiskovalci gibali vodeno.

Oglede bodo vodili udeleženci in sodelavci projekta Multivizija, ki bodo pripovedovali

osebne zgodbe od izkušnje drugačnosti do pripadnosti skupnosti, zgodbe zgodovine

hiše in dajali navodila za ogled razstave.

 

Predstava, ki vključuje elemente fotografije, videa, zvoka ter gibalno-gledališke inštalacije, nastaja pod vodstvom strokovne sodelavke projekta Multivizija, Ivane Djilas.

 

Interaktivna predstava se bo začela z otvoritvenim dogodkom 19. decembra, med

17. uro - 20. uro.

 

Ponovitve z vodenimi ogledi, pa se bodo odvijale januarja 2020:

11.1. do 19.1. med 17.-18. uro in med 19.-20. uro.

 

Za rezervacijo mesta na nam pišite na: multivizija@zavodapis.si

 

Število mest je omejeno.

Kraj dogodka: Rakova Jelša, Ljubljana

*  točno lokacijo sporočimo ob prijavi na ogled

Dobro jutro vam želimo pri Multiviziji!

 

Ste si zaželeli kave ali čaja ter da bi v dobri družbi pretegnili možgančke, ko vas poboža poletno jutranje sonce? 

 

V okviru projekta Multivizija, ki raziskuje raznolikost identitet preko multimedijskega ustvarjanja, organiziramo sproščene jutranje pogovore z zanimivimi sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se bomo pogovarjali o identitetah, drugačnosti kot izkušnji socialne izključenosti ter družbeno angažiranem ustvarjanju kot odgovoru na socialne izzive sodobne družbe.

 

Vabimo vas, da se nam pridružite v sproščenih jutranjih pogovorih s tremi zanimivimi ženskami ob kavi in čaju v Švicarji v Tivoliju, v navdihujočem ambientu Batičevega kiparskega ateljeja, od 10:30 do 11. ure.

 

7. avgusta 2019 s kantavtorico, raziskovalko, mentorico in publicistko Katarino Juvančič, ki nas bo popeljala po glasbenem ustvarjanju zgodb o ženskah.

 

21. avgusta 2019 z raziskovalko in znanstvenico dr. Mirjam Milharčič Hladnik, ki nam bo predstavila koncept sestavljenih identitet.

 

4. septembra 2019 s pisateljico, raziskovalko in znanstvenico dr. Svetlano Slapšak, ki nas bo popeljala v preplet znanosti in umetnosti, ki govori o ženskah, identitetah ter tudi ljubezni.

 

Vljudno vabljeni!

Dogodek organizira Zavoda APIS v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom. 
 
* Pogovori bodo snemani in pozneje objavljeni na spletu in socialnih omrežjih.

Umetnost kot polje družbene refleksije

 

Pogovor o opolnomočenju in reprezentaciji ranljivih skupin preko umetniške izkušnje ob odprtju fotografske razstave Vse, kar sem v okviru projekta Multivizija

 

Četrtek, 30. maj 2019, Atrij ZRC

 

Uro pred odprtjem razstave fotografskih serij, ki so nastale v okviru projekta Multivizija, je v Atriju ZRC potekal pogovor o opolnomočenju in reprezentacijah ranljivih skupin preko umetniške izkušnje. Pogovor je moderirala Manca Juvan, neodvisna fotografinja in mentorca fotografskih delavnic Multivizije, ki je uvodoma povedala, da je umetnost polje družbene refleksije in ogledalo, preko katerega se soočamo sami s seboj oziroma s krivicami, ki se nam dogajajo. V pogovoru so sodelovali udeleženci fotografskih delavnic Multivizije in avtorji fotografij Jelena Radusinović, priseljenka iz Črne Gore ter Miranda in Aljoša Škaper, par, ki je predstavil partnerski odnos z osebo na invalidskem vozičku, nadalje Nino Bektashashvili, gruzijska fotografinja, ki je na delavnicah sodelovala kot mentorica asistentka, ter profesor dr. Robi Kroflič iz Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je s teoretskega vidika osmislil udeleževanje v umetniških praksah. 

 

Najprej so svoj pogled na ustvarjanje predstavili udeleženci. Aljoša in Miranda sta povedala, da sta želela preko fotografske serije predstaviti njun vsakdanji odnos. Aljoša je po nesreči ostal na vozičku, skupaj sta morala razmisliti o nadaljevanju njunega partnerstva. Moti ju, da se v njun odnos vtikajo radovedni posamezniki, ki jih zanimajo podrobnosti njunega skupnega življenja, zlasti kar se zadeva spolnosti, pa tudi odnosa do osebe na vozičku, saj velja prepričanje, da hodeča oseba prevzame vlogo osebnega asistenta. S fotografsko serijo sta gledalcem odkrila delček svojega življenja in pokazala, da sta kot par zelo podobna drugim, a hkrati, njun odnos zaznamujejo nekatere posebnosti, prav tako kot v drugih partnerskih odnosih.

Jelena Radusinović se je pred leti preselila v Slovenijo iz Črne gore. Ni imela občutka, da bi jo okolje diskriminiralo, morda je te kulturne razlike najbolj zaznala na čustveni ravni, saj je doživljala ljudi v Sloveniji kot veliko bolj zadržane. Skozi nastajanje serije se je Jelena soočala s sama sabo, svoje čustveno doživljanje pa je s pomočjo fotografije želela posredovati gledalcem.

Nino Bektashashvili je prišla iz Gruzije in v Sloveniji živi že deset let. Tudi sama ni imela negativnih izkušenj z okolico, morda le včasih zaradi njene zadržanosti. Posamezniki na zelo individualen način vstopamo v nov družbeni kontekst, ki najprej deluje tuj, sčasoma pa se navadimo in sprejmemo vse kot del vsakdana. Tako Jelena kot Nino sta povedali, da izkušnja migracije in prehoda iz ene kulture v drugo, osebo "postavi nekam na sredino, vmes," v novo okolje se ne integriraš povsem, a hkrati nisi več del družbe, iz katere prihajaš. 

 

Udeležba na fotografskih delavnicah je udeležencem pomenila predvsem dvoje: za Aljošo in Mirando je bil to način, kako predstaviti svoje življenje drugim; za Jeleno pa je bilo umetniško ustvarjanje predvsem poglabljanje vase. Nino je v vlogi mentorice asistentke na delavnicah pri ustvarjanju fotografij sodelovala s tremi invalidnimi osebam. Ta izkušnja jo je spremenila: ne samo zato, ker je osvojila nove načine dela, temveč je spremenila tudi njeno dojemanje invalidnih oseb.  

 

Dr. Robi Kroflič je predstavil transformativno moč umetnosti in njen pomen v vzgoji. Preko umetnosti se vzpostavlja drugačno polje refleksije. V psihoanalizi se soočamo z najbolj bolečimi točkami svojega življenja, od katerih se v vsakdanjem življenju oddaljujemo, kar pripelje do potlačitev. Psihoanalitiki poskušajo te točke prebuditi in jih pripeljati do razrešitve. Umetniki to počnejo nekako sami: preko umetniškega procesa poteka hkrati tudi terapevtski proces, ki ima katarzično vlogo. Moč predstavljenih serij je v tem, da nam preko predstavitve delčka realnosti predstavijo tudi pogled in doživljanje tistega, ki je to realnost ujel s pomočjo fotoaparata.

 

Dr. Kroflič se nadalje sprašuje, kako lahko tovrsten umetniški izraz vpliva na polje politične dimenzije? Meni, da je to omogočeno ravno preko vstopa v javni svet, kjer si posameznik izbori boljši položaj od izhodiščnega. Kroflič ni pristaš teze, da bo angažirana umetnost spremenila svet. Nanašajoč se na Jacquesa Ranciera pove, da vsaka politična sprememba potrebuje premik v pogledu, kar povzroči transformacijo čutnih zaznav. V kolikor svet zaznavamo preko običajne optike, potem ne vidimo tistih točk, ki so potrebne spremembe. Spremenjen pogled pa odpira nove horizonte, umetniški izraz omogoča njihovo odstiranje. 

 

Umetniško ustvarjanje omogoča vstop v javno sfero. Običajno se prikazi ranljivih skupin dogajajo preko pogleda nekoga drugega, a razstava Vse, kar sem ponuja v fotografije ujet pogled ranljivih skupin samih in s tem omogoča neposreden vstop v javno sfero. Iz tega se učimo tisti, ki te perspektive nimamo, situacije ne poznamo, jo samo slutimo. Tisti, ki dobi priložnost, da vstopi s svojo perspektivo v javno sfero, pridobi možnost, da afirmira svoj način branja oziroma svoj pogled. Na ta način postane pomemben za javnost, saj vpliva na percepcijo le te. Razstava torej ne prikazuje le, kako se ljudje soočajo z ovirami, ampak ponuja več: vstop v javno sfero. Zato lahko govorimo o konceptu subjektifikacije, ki se razlikuje od opolnomočenja. Koncept opolnomočenja sugerira, da nekomu pomagamo priti do moči, medtem ko koncept subjektifikacije tega vidika pomoči nima - gre za vstop v javno sfero iz margine s svojimi močmi. 

 

Kakšno vlogo ima pri temu zgodba? Dr. Kroflič pravi, da ima zgodba to moč, da nas nagovori in da se z njo poistovetimo. Šolski sistem nas uči, da nam več podatkov in meritev pomaga pri boljšem razumevanju pojava ali situacije. Podatki nam o pojavu povedo, kakšen je, vendar njegov smisel in pomen dosežemo le z zgodbo. Zgodba ima časovno strukturo: iz perspektive sedanjosti vidimo, kateri so bili dogodki, ki so ustvarili sedanjo situacijo, a vendar na to gledamo z usmerjenostjo na cilje v prihodnosti. Struktura zgodbe in naracija nam pomagata osmisliti nek dogodek, nek pojav - predvsem, kaj nam le ta pomeni za prihodnost. Že Aristotel je rekel, da se iz grške tragedije naučimo več o zgodovini kot iz še tako natančnega zgodovinskega opisa. Pri osmišljanju se torej zatekamo v jezike, ki imajo narativno strukturo, kar velja za vso umetnost. 

 

Forma foto zgodbe, kakršno uporablja razstava Multivizija, je specifična. Fotografijam so dodani opisi avtorja ter z uvodnim sporočilom, ki spregovori o tem, kaj je hotel s fotografijami povedati, predstaviti pred javnostjo. Imamo torej kontekst: ne samo kdo, ampak tudi kaj je ta oseba želela povedati, s kakšno idejo, vizijo je to delo ustvarila. Imamo torej celovit, hermenevtičen pogled v cel potek: poleg prizorov iz življenja izvemo tudi veliko o tistemu, ki jih je predstavil.

 

Za konec so se sogovorniki dotaknili tudi vprašanja, ali lahko umetnost reši svet? Aljoša Škaper meni, da je to mogoče: če njuna serija spremeni pogled le enega posameznika, je to že veliko. Jelena Radusinović pa je mnenja, da mora človek najprej spremeniti sebe, da bi lahko spremenil svet. Dr. Robi Kroflič ne deli romantičnega pogleda na umetnika, ki bo naredil politično ali kulturno revolucijo. Kljub temu meni, da bo pričujoča razstava spremenila naše dojemanje ljudi s takšnimi usodami kot jih prikazujejo fotografije. To je prvi korak naproti spremembam. Manca Juvan je pogovor zaključila z mislijo, da umetnina res ne bo naredila revolucije, smo pa zato gledalci tu, da v umetniška dela zremo z aktivnim pogledom in jih tako tudi beremo. 


Pogovoru je sledilo odprtje razstave z naslovom ‘Vse, kar sem’, enajst fotografskih serij dvanajstih udeležencev fotografskih usposabljanj v okviru projekta Multivizija: Camillo Acosta Mendoza, Aber Al Gendy, Tina Cerk, Naiem Ibrahim, Kevin Koman Modic, Katrin Modic, Jelena Radusinović, Aljoša in Miranda Škaper, Romana Šteblaj, Naira Tahirović, Urša Tonejec.

Program ob odprtju so popestrili Ali R. Taha in Yuri Baron z glasbeno točko sestavljeno iz pesmi iz Sirije, Slovenije in drugod, Naiem Ibrahim, ki je predstavil esej o svojem življenju, Aber Al Ghendy, ki je prebrala svojo pesem Adrenalin ter kratek video, v katerem nastopa Aljoša Škaper in govori o svojem odnosu do invalidnosti. Program je moderirala Romana Zajec, umetniška in programska vodja Zavoda APIS. Razstavo je odprl mentor in fotograf Luka Dakskobler.

 

Vse fotografske serije si lahko ogledate na spletni strani projekta Multivizija.

  • Facebook Social Icon
  • Instagram
  • YouTube Social  Icon

Medijski pokrovitelj predstave je Prvi program Radia Slovenija - Radio Prvi.

Projekt Multivizija: multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupine izvaja Zavod APIS v partnerskem konzorciju. Operacijo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.